08-08-2011

Alenka: MS in poletje

Poletje. To je sedaj zagotovo aktualna tema. Najprej naj povem, da imam v življenju neverjetno srečo, ali pa je to le skupek okoliščin, ki so delovale meni v prid. In sicer, da živim v naravi, da lahko poslušam ptičke, kako se pogovarjajo med sabo in v končni fazi tudi z mano, da vsake toliko časa vidim kakšno srno, kuno, zajca, da me vsako zimo obiščejo miši, t.i. špičmohi, s katerimi se ravno ne bi hvalila, vendar tako je.

Poletje. To je čas, ki ga MS pacienti ne prenašamo preveč dobro. Ampak jaz ga ljubim! Prvič mi ni nikoli tako zelo vroče, ker živim, kjer pač živim, če pa me zakuha, vem, kaj narediti – globoka senca in voda. Seveda, če nisem za sekundo prepozna. Ker, če sem, potrebujem pomoč nekoga, in če tega ni, se poskušam umiriti in se brez panike splaziti nekam na hladno. Verjetno ne zgleda ne vem kako elegantno. Težko je zdravim ljudem razumeti, da je vse, kar lahko narediš sam, tako velik dosežek kot osvojitev Triglava.

Poletje. To je čas, ki ga ljubim. In ker sem MS bolnik, grem na morje v maju in, če je prostor, v oktobru. Naše društvo je organiziralo 4 skupine bolnikov, ki ne morajo skrbeti sami zase, ampak so kljub temu ljudje, s svojimi željami. V skupini so sestre, kuharica in njena pomočnica, ki skrbi tudi za popoldanske malice. Tam je tudi Pero, ki je deklica za vse, in Gustl, ki je plavalni učitelj in zaradi katerega prav nihče od obiskovalcev ni prikrajšanza plavanje, čofotanje ali ležanje na osvežilni vodi. In, če ni v skupini nikogar, ki bi kršil dogovorjena pravila, potem znajo biti to najlepše počitnice, ki jih lahko imamo. To je zagotovo ena izmed najlepših in najboljših stvari, ki nam jih društvo nudi. Ob tej šriliki bi zato rada vsem, ki nam to omogočijo, rekla HVALA.

Poletje. Potem sem doma. Z naravo, z napolnjeno dušo uživam. Kako mi minevajo dnevi? Dolgo spim, mogoče predolgo, potem se oblečem, verjetno tudi predolgo, si skuham  kavo, pokadim dve cigareti — verjetno tudi preveč, preljubčkam svojega psa – in če sem sama, ga peljem ven, da opravi svoje. Potem že počasi kuham. Kuham vse in z užitkom. Potem pomijem posodo in to je to. TV prižgem ob 13. uri. Prva poročila. Gledam vse, ker nekako moraš, naravi navkljub, držati niti v rokah. Oh, kako pametno. In zdaj se skoraj vsak dan sproti zavem, da nam je kljub invalidnosti marsikaj prizaneseno. Čeprav se mi  po drugi strani ne zdi prav, da nas nihče nič ne vpraša. Saj tako ne bi bilo nobenega učinka, ampak psiha – psiha pa le naredi svoje.

Poletja bo konec. Spet se bo začel mraz, še daljše oblačenje, kratki dnevi. Nekateri ptiči bodo odleteli, drugi ostalli. Ampak nič zato. Spet bom čakala na toplejše čase, na sonce, ki ga najrajši gledam skozi okno… pa vendar…





Advertisment

Članek lahko posreduješ tudi prijateljem preko:

Multipla Skleroza . Vse . Zgodbe ljudi z MS